8. O. Župančič: Duma (zgradba in vsebina dela, obdobje, obdobja pesniškega ustvarjanja ter umestitev pesmi v obdobje)

Vsebina Pesnitev se dotakne problema množičnega izseljevanja. Domovina se z izseljenci širi v svet. V prvem delu si odpevata ženski in moški glas. Ženski romantični glas opeva lepote domače pokrajine in poveličuje življenje na vasi, idiličnost naše zemlje ter življenja na kmetih. To je očarljiva pesem zelenih poljan, pesem vetra in sonca, pesem srebrnih potokov in zlatih žit, s katero ženska vabi domov na kmete. Kot odgovor ženski pesmi nato zazveni glas moža, pesem svetovljana, čigar srce že utripa v potisočerjenem taktu velikih mest. Pesem moža je mogočna hvalnica novemu življenju, ki je spodbudilo nepričakovan razmah tehnike, znanosti in umetnosti ter vsemu človeštvu pokazalo nove perspektive v prihodnosti. Šum v tovarnah, hrup na cestah v velemestih pesnika ne duši, marveč mu vliva v utrujeno dušo novo vero, kajti »skoznjo v svobodo gre, v bodočnost gre cesta.« V drugem delu pesnitve se oglasi pesnikovo srce. V razkošni bleščini pesnik najprej pričara lepoto pokrajine in mirno življenje v rodni Beli krajini. V njegovi zavesti se obudijo nekateri najlepši prizori iz rane mladosti v Vinici in Dragatušu. Groza ga pa spreleti, ko se spomni množičnega izseljevanja svojih rojakov v tujino. Ob tem nenadoma spozna, da se v tragični usodi Belokranjcev kaže tudi žalostna usoda celotne domovine. Pesnikova bolečina je tem večja, ker čuti, da njegova domovina ne ponuja takih možnosti za človekov razvoj kakor ljudem drugod pa svetu. Zato se boji, da bo naše izseljence premamila tuja slava in jih ne bo nikoli več nazaj. Pesnikova želja je, da bi morala tudi njegova domovina na neki način ustvariti kulturo, kakršna je v tujini. Vse dotlej gre, kot pravi »visoki polet nesmrtnih genijev« preko nas. Tako domovinsko čustvo, ki poslej živi v poetovem srcu, ni več le zamaknjena ljubezen, temveč že določena bolečina in spoznanje o tragičnem položaju slovenstva.