7. Josip Murn Aleksandrov: Pesem o ajdi in Sneg (tipi Murnovega impresionizma, analiza pesmi, motivika, pomen Murnove poezije za slov. literaturo)

Nekaj njegovih pesmi je čistih impresionističnih, kjer lirski subjekt samo zaznava čutne vtise kot čutni hedonist in esteticist ter jih povezuje v harmonično celoto. V glavnem pa je njegova poezija taka, da je impresionističen le del pesmi (sredi narave razmišlja o svojem bivanjskem položaju). Literarna zgodovina Murna uvršča med impresionistične pesnike, vendar najdemo pri njem predvsem pri kmečkih pesmih idejni simbolizem. Analiza Pesem o ajdi in Sneg Pesem o ajdi Pesem o ajdi spada med Murnove kmečke pesmi, ki so po motiviki, idejah in obliki povezane s kmečkim življenjem, domišljijo in pesništvom. Te pesmi so razpoloženjske in življenjsko izpovedne. Kmečki svet je bil Murnu nasprotje mestnega sveta, družbe in civilizacije, kjer se je čutil osamljenega in tujega. Kljub na videz svetlemu in optimističnemu tonu teh pesmi je njihova osnova melanholična - obup nad življenjem, osamljenost in slutnja smrti. Jesen in zima sta v njih simbola smrti, bolezni, samote in žalosti, pomlad in zelenje pa življenjske radosti in optimizma. Kmečke pesmi veljajo za najizvirnejši del Murnove poezije. V njih je čutiti močne sledove simbolizma. Kmečke pesmi so : Pesem o ajdi, Vlahi, Zima, Kmečka pesem, Pomladanska romanca... Pesem o ajdi je spesnjena kot čista impresija ajde. Polna je prispodob, barv in gibanja, samo na koncu izzveni v melanholično pričakovanje zime in mraza, ki sta simbola smrti. Pesem preseneča s svojo slogovno svežino. Je motivno večplastna. V njej se ob skromnem številu izbranih besed in besednih zvez preriva več motivov, ki ustvarjajo notranjo napetost in moč. Najbolj viden je motiv cvetočega ajdovega polja, ki diši, se blešči, "kot golob... upira v svet rdeče oči". Sledi drugačno kmetovo doživetje bujnega polja. V osnovi obeh pa presenečajo podobe, npr.: "bela grud, gorka ob krvi, mlade radosti", "grud prostrana", "grud nežna", ki v izpovedno osnovo zarisujejo nekakšno erotično občutje. V zadnji kitici pa se kot kontrast življenjski polnosti prejšnjih razpre še slutnja zime, minljivosti, smrti, ki obvladuje ves svet. Pesem je zgrajena iz sedmih štirivrstičnic. Rime so različne: oklepajoča, prestopna in zaporedna. Sneg Prva kitica je čista impresija. Avtorjev vtis o brezkončnih, drobnih snežinkah, ki prekrijejo gozdove in polja. Hitri beg - morda kakšna žival, ki se splaši - in nato molk. Molk zime, skrivnostni in prelep, a tudi otožen. V drugem delu to impresijo povezuje z lastnim občutjem. Avtor se sprašuje, kolikšen je pomen časa v njegovem življenju. Tragično je občutje lastnega preteklega življenja, ki se mu zdi, kakor v sneg zakopano. Torej se mu do tistega trenutka ni nič omembe vrednega zgodilo? Nič posebnega? Nič zanimivega? In prihodnost? Zdi se mu, da se brez konca širi pred njim, ampak je hkrati takšna kot pokrajina okoli njega. Mirna? Tiha? Otožna? Nezanimiva? V drugi kitici se impresija prevesi v refleksijo. Druga kitica namreč izpoveduje »situacijo brezkončnosti in minljivosti..., situacijo obupa, občutka praznote in nemoči v življenjskem oceanu« (F. Zadravec: Impresionizem Josipa Murna, Lirika, epika, dramatika 1965). Ta položaj nemoči, izgubljenosti, vrženosti v svet pa je za Murna izredno značilen. VPLIV: Začetnik modernega pesništva in vplival je na avantgardistiko od Kosovela