Razvoj soneta in njegova uporaba danes

Razvoj soneta in njegova uporaba danes Sonet naj bi se prvič pojavil na sicilskem dvoru v 13. stoletju, za časa vladavine Friderika II. (1220–1250), nemškega kralja in cesarja Svetega Rimskega cesarstva, ki je na svojem dvoru zbral številne umetnike in razumnike tistega časa. Skupine se je prijelo ime sicilska šola, za njenega voditelja in najboljšega predstavnika pa velja Giacomo da Lentini, Friderikov pisar, ki je ustvarjal v letih 1233–1240 ter mu pripisujejo tudi izum soneta. Pravo literarno delovanje soneta se je začelo v Italiji v 13. in 14. stoletju s prvimi mojstri soneta, Dantejem (Vita nuova) in Petrarco (Canzoniere). S širjenjem petrarkizma je bilo vse več pesnikov, ki uporabljajo to pesniško obliko: v Italiji Michelangelo, Kolona, Stampa; v Franciji Labe, Mallarmé, Rimbaud, v Španiji de la Vega, de Vega, Boscán itd. Sonet je bil tudi zelo popularen na Portugalskem. Poleg italijanskega poznamo še angleški in francoski sonet. Italijanski in angleški sonet sta si na ravni verza zelo podobna, razlikujeta pa se na ravni kompozicije in razporeditve rim. Angleški sonet ima za razliko od italijanskega tri kvartine in zaključno dvostišje (distih). Francoski sonet pa je po sestavi zelo podoben italijanskemu, pod vplivom katerega se je pravzaprav razvil. Od njega se razlikuje le po verznem ritmu in po razporeditvi rim v tercinah. V razvoju slovenske književnosti ima sonet zelo vidno mesto. Prvi ga je obvladal in uveljavil France Prešeren v obdobju romantike v tridesetih letih 19. stoletja. Oprijel se je klasične oblike soneta, natančneje, Petrarcovega vzorca, kar pomeni kombinacijo dveh kvartet in dveh tercet, jambski enajsterec in dosledno žensko rimo. Dragotin Kette, Milan Jesih