37. F. Lipovž: Zmote dijaka Tjaža (vsebinska analiza)

Lipuš nam skozi roman izriše tiste teme, ki ga temeljno zaznamujejo vse življenje: kritika vaške mentalitete, obsodba cerkvenega nasilja (lastna doživetja med šolanjem v verskem zavodu), prepovedana ljubezen in avtobiografski elementi (izguba matere, ki je med vojno umrla v koncentracijskem taborišču). Tjaž je odrastel v težkih razmerah. Izviral je iz revne in neurejene družine. Njegov zapiti oče je bil nekdaj drvar, ko so ga iz te službe odstavili, je postal cestni pometač, med vojno pa vojak. Mati je bila kmečka dekla in ker je podpirala partizane, so jo med vojno deportirali v koncentracijsko taborišče, kjer je umrla. Tjaž je otroška leta preživel pri umirajoči babici. Ko pa je odrasel, ga je oče po vojni spravil v mestne šole in mu priskrbel bivališče v mestnem dijaškem domu (verskem zavodu). Tam je vladal strog red pravil, ki so temeljila na trdi katoliški vzgoji. Pravila so zajemala verska, moralna pa tudi čisto navadna opravila, kot je npr. opravljanja potrebe na stranišču. V samem središču je prepoved zoper ljubezenskih greh, s katerim je bila obsedena uradna morala. Gojenci so se bili prisiljeni podvreči pravilom internata ali pa sta jih čakali cesta in pot nazaj v revščino. V zavodu je bil Tjaž sicer socialno preskrbljen, vendar je bila cena za to varnost slepo pritrjevanje domskim pravilom. Iz učencev so namreč želeli napraviti popolnoma pasivne, verne ljudi brez lastne volje. Tjaž se je novemu redu vsaj na videz prilagodil brez težav, saj je bil že od doma navajen pokorščine. A počasi in vztrajno se je v njem začel razraščati upor. Ta se je stopnjeval od branja prepovedane literature do predajanja čutnosti. Sam je svoje uporništvo imenoval “praskanje”, kar je pomenilo, da je zbujal pozornost z nenavadnimi dejanji in je večkrat katero “ušpičil”. S takim početjem si je v neprijaznem dijaškem domu izpraskal nekaj prostosti in ugodnosti ter pridobil nekaj tovarišev. Preboj ljubezenske zatrtosti ni bil lahek, o čemer je pripovedovalo Tjaževo dekle, nunska gojenka Nina. Tjažev upor je dosegel vrh v nočnem obisku cerkve, ko sta skupaj s sošolcem in Nino razžagala svetnike na oltarju. Tjaž ni čakal izključitve, temveč je sam zapustil zavod. Ko se je izgubljeno potikal po mestu, mu je bilo vseeno, katero pot bo ubral. Noč je preživel z natakarico, nato pa se vrgel s terase stolpne kavarne in napravil samomor. Vzrok za tako dejanje lahko iščemo v izjalovljeni ljubezni z Nino. Nad njuno ljubeznijo je bila ideja upora, kateri je Tjaž služil. Nina tega ni prezrla in je dejala: “Ljubil me je iz odpora, nalašč in iz kljubovanja, poniževal me je samo občutek, da mi nisem bila namen, temveč sredstvo.” Samomor je sledil doživetju erotike, kot doživetju niča. Tako se je končal tudi upor za svobodno osebnost.