13. Svetovna književnost pred 2. svetovno vojno (kulturno-zgodovinski okvir, manifesti, smeri z značilnostmi in predstavniki, moderni roman)

Socialni realizem Je izraz, s katerim označujemo slovensko kjiževnost med letoma 1930 in 1941, ki je bila del splošnoevropskega in svetovnega dogajanja med obema vojnama (neorealizem, socialistični realizem, novi realizem). Ko je po letu 1930 začel nastajati socialni realizem, so ga imenovali novi realizem, v primerjavi z realizmom 19. stoletja. Pomeni nov tip realizma, ki se razlikuje od starega, ki je bil meščanski, kritičen do obstoječe družbe in objektiven.. Novi realizem se je zavzemal za odpravo meščanske družbe in za boljše življenje v pravični in drugačni družbi prihodnosti. Beseda socialen pomeni družben, to je takšen, ki se nanaša na družbo, na njej temelji ali iz nje izvira. Socialni realizem je vrsta realizma, ki ga zanima človekov položaj v družbi, pripadnost družbenemu razredu in vpliv družbenih razmer, ki pogojujejo osebno življenje posameznika. Človek si mora sam izboriti svoj družbeni položaj, zato se povezuje z drugimi pripadniki istega, praviloma zatiranega družbenega razreda. Tega predstavljajo delavske in kmečko-proletarske množice, ki se lahko osvobodijo z uporom oz. revolucijo in tako dosežejo pravičnejši svet. Tipične književne osebe so t.i. mali ljudje, brezpravni, ponižani in socialno šibki: kmetje, hlapci, dekle in delavci. So neheroični in imajo splošne človeške poteze: so šibki, tragični, komični. Pisatelji pišejo realistično, objektivno in analitično, saj razčlenjujejo družbene pojave ter njihove vzroke in posledice. Vzporedno s socialnim realizmom se je v evropski književnosti razvil socialistični realizem, predvsem v ruski književnosti po oktobrski revoluciji. To je bila literatura socialističnega političnega sistema, ki je propagirala ideje socialistične revolucije in moralno presojala družbena nasprotja. Leta 1934 je bil v Sovjetski zvezi socialistični realizem razglašen za edino veljavno književno smer. V času socialnega realizma sta se v slovenski književnosti po letu 1930 razvili predvsem epika in dramatika, manj pa lirika. Eden najvidnejših predstavnikov v pripovedništvu je bil poleg Miška Kranjca Lovro Kuhar- Prežihov Voranc.