2. C. Baudelaire: Sorodnosti (lit. zvrst, programska pesem simbolizma, analiza pesmi , sinestezija, pesniška zbirka Rože zla) ali Tujec (analiza pesmi, pesniška zbirka, monolog/dialog)

Literarna zvrst: sonet Programska pesem simbolizma: primerjamo s Kosovelovo pesmijo Programska pesem Analiza pesmi: Pesem Sorodnosti je najpomembnejša pesem Baudelairove pesniške zbirke, ker je vzor tako simbolistom kot dekadentom. Simbolistom zato, ker najdemo v njej čutne pojave, s katerimi hoče odkriti nadindividualno in nadčutno resničnost. Pesem je dekadentna, ker gre za svet čutnih omam, bolestnega opoja in razdražljivosti, Pesem je po obliki sonet. Gre za tradicionalno pesem, ki ne odstopa od klasične sheme. V tercinah je rima zaporedna. V kvartinah je rima prestopna. Gre za podobo bivanja. Gre za svetlo in sončno bivanje. Polno je vonjev, glasov, simbolov, ki delujejo na človeka. Glavni namen te pesmi je, da v človeku prebudi čustva. Pesem izraža simbolistični pogled na svet, kar pomeni, da je narava simbol brezčutne resnice. To pesnik ponazori s pomočjo sinestezij ali sozvočij. Sinestezija je poseben tip metafore, ki združuje različne čutne zaznave, in sicer slišanje barv, videnje zvokov, vonjanje barv, barva se združuje z vonji in glasovi, kar poudarja subjektivnost pesniške govorice. Definicija sinestezije: zadnji verz 2. kitice, 3. kitica Tema: gre za skrivno soglasje čutov, občutij, vonjav, barv. Glavna ideja: odkrivanje skrivnostne resničnosti, podoba bivanja je svetla, harmonična in popolna Pesnik združi različne čute in jim pripisuje višji pomen. Za temi čuti stoji neka višja resnica, ki pa je tako popolna, da jo človek doživlja kot najvišjo možno resnico. Pesem je zastavljena kot vstop v svet pesniških figur: sinestezija personifikacija - živi stebri, spregovore besede primere - kot odmeve združijo bregove pretiravanje - neskončnih dihom prepojenih Pesniška zbirka Rože zla: Izdana leta 1857. Potopljen v svojo nenehno obsedenost in svojo edinstveno vizijo zla, je Baudelaire napisal tisto, kar danes velja za najboljše iz njegovih del. Rože zla skuša poudariti človekove grehe, poudarjati njegovo nevednost. Samo delo je vzorec osvetlitve umetnosti kot odraz najglobljih čustev človeka. Šteje se, da ima delo klasičen slog, njegova vsebina pa romantična. Ta antologija je bila zasnovana kot veriga pesmi, ki se prepletajo in so med seboj povezane, kot zgodba, v kateri protagonist - pesnik - postopoma odpade od bedne resničnosti in se potopi v presežke življenja - droge in erotične užitke. V tem stanju pesnik opisuje ženo kot zlobno bitje, ki se izogne ​​svojemu vzponu k razsvetljenju.